Indija

Tadž Mahal ob zgodnjem jutru
Obisk Tadž Mahala v prvih urah dneva, ko je manj gneče in so barve marmorja v jutranji svetlobi najlepše, je res enkratno doživetje.

Stari Delhi z rikšo in tržnicami
Vožnja z rikšo po ozkih ulicah starega Delhija, ogled mošeje Jama Masjid in sprehodi po bazarjih, kjer prodajajo začimbe, tekstil, sladkarije in čaj.

Trdnjave in puščava Radžastana
Ogledi mestnih palač in trdnjav v krajih, kot so Jaipur, Jodhpur ali Jaisalmer, ter izlet v puščavo Thar z večerom ob ognju in pogledom na nočno nebo.

Verski utrip ob Gangesu v Varanasiju
Jutranja vožnja s čolnom ob stopniščih, kjer se ljudje kopajo in molijo, ter obisk večernih ognjenih obredov (Aarti) ob reki. Varanasi je kraj, ki močno zaznamuje doživetje Indije.

Kamelji sejem v Pushkarju (oktober/november)
Enkrat letno se majhno mesto Pushkar v Radžastanu spremeni v prizorišče enega največjih sejmov kamel na svetu. Tisoče romarjev, trgovcev z živino, pisanih turbanov in folklornih nastopov ustvari nepozaben spektakel barv in tradicije.

Plovba s 'hišnimi' ladjami po kanalih Kerale
Sprostitev na tradicionalnih ladjah (houseboats), predelanih v plavajoče hotele, ki drsijo po mirnih kanalih (backwaters) med palmami in riževimi polji, je vrhunec obiska južne Indije.

Obisk templjev z večernimi obredi v južni Indiji
Obisk templjev v mestih, kot so Madurai ali Kanchipuram, z ogledom večernih obredov, procesij in romarjev, ki prihajajo k svetiščem iz bližnje in daljne okolice.

Kulinarični sprehod po ulicah
V Delhiju, Mumbaju, Kolkati ali drugje se lahko pridružite večernemu kulinaričnemu sprehodu z lokalnim vodnikom, pri katerem poskusite prigrizke, curryje, sladice in čaj na stojnicah.

Joga ali ajurvedski program
Kratek obisk centra za jogo ali ajurvedo, posebej v Kerali ali na jugu, kjer lahko en ali dva dneva namenite masažam, oljnim terapijam in vajam v manjših skupinah. 

Na območju današnje Indije je že pred več tisoč leti nastala ena najstarejših mestnih civilizacij z mesti, kot sta Mohendžo Daro in Harapa. Po njenem zatonu so se v severni Indiji oblikovale vedske skupnosti in kasneje prva večja kraljestva. Med njimi sta bili Maurijsko cesarstvo z vladarjem Ašoko in kasnejše cesarstvo dinastije Gupta, v katerih so bili ustvarjeni pomembni dosežki v matematiki, astronomiji, filozofiji in umetnosti. V različnih delih podceline so nato nastajala številna kraljestva in države, od južnih tamilskih držav do mestnih središč na severu in vzhodu.

Od poznega srednjega veka naprej so v severno Indijo v vojaških pohodih vdirale muslimanske vojske iz območij današnjega Afganistana in Srednje Azije. Iz njihovih osvajanj so nastali Delhijski sultanat in pozneje Mogulsko cesarstvo, ki sta več stoletij obvladovala velik del severne in osrednje Indije. Obdobje Mogulov je pustilo za seboj številne palače, trdnjave in vrtove; Tadž Mahal je le najbolj znan primer te arhitekture. Od 16. stoletja dalje so na indijsko obalo prihajali evropski trgovci in kolonialne sile, med katerimi je sčasoma prevladalo britansko cesarstvo. Britanski vpliv se je razširil na večino podceline in trajal do sredine 20. stoletja, ko je po dolgotrajnem političnem boju in nenasilnih gibanjih, povezanih z osebnostmi, kot je Mahatma Gandhi, nastala neodvisna Indija. Leta 1950 je postala republika z ustavo in parlamentarnim sistemom.

Velik del prebivalcev se prišteva k hindujski tradiciji, pomembne pa so tudi muslimanske, sikhovske, krščanske, džainistične, budistične in druge skupnosti. V vsakdanjem življenju veliko pomenijo družina, poroke, verski prazniki in občutek pripadnosti kraju ali skupnosti. Sistem kast je v ustavi odpravljen, a v nekaterih okoljih še vedno vpliva na navade in družbene odnose. Po državi je razširjenih več sto jezikov. Na državni ravni sta najpogosteje v rabi hindujščina in angleščina. Verski in koledarski prazniki se razlikujejo po pokrajinah, med širše poznanimi pa so Diwali, praznik luči v številnih hindujskih okoljih, Holi, praznik barv ob koncu zime, muslimanski prazniki, kot je Eid po ramazanu, ter božič v krščanskih skupnostih. V mestih imajo pomembno vlogo film (zlasti industrija v Mumbaju, ki ji pogosto rečejo Bollywood), glasba, televizija in sodobne oblike zabave, a hkrati ostajajo živi tudi tradicionalni plesi, klasična glasba in lokalni festivali v templjih in vaseh.

Indijska kuhinja je zelo povezana z zelenjavo, stročnicami in mlečnimi izdelki. V mnogih družinah jedo večinoma ali izključno vegetarijansko, tudi tam, kjer jedo meso, pa so vegetarijanske jedi vedno del mize. Osnova so riž, različni kruhi iz pšenične moke, stročnice, zelenjava, začimbe in jogurt.

Značilne jedi in obroki:

• Vegetarijanski thali – Pladenj s skledicami, v katerih so riž, leča (dal), ena ali dve zelenjavni jedi, jogurt, kruh (čapati ali naan), chutney in včasih sladica.
• Dal (jedi iz leče in stročnic) - Leča ali druge stročnice, kuhane v omaki z začimbami. Postrežejo jih z rižem ali kruhom in so pogosto glavna beljakovinska jed vegetarijancev. Vrste dalov se razlikujejo po barvi leče, gostoti in stopnji ostrine.
• Zelenjavne jedi (sabzi, curry) – Krompir, cvetača, okra, fižol, špinača in druga zelenjava v omakah na osnovi paradižnika, čebule ali jogurta. Pogoste so jedi, kot sta aloo gobi (krompir in cvetača) ali različne jedi s paneerjem (sveži sir), na primer palak paneer (špinača in paneer).
• Južnoindijske vegetarijanske jedi – Dosa (tanka palačinka iz fermentirane riževe in lečine mase, pogosto polnjena z začinjenim krompirjem), idli (mehki beli “polpeti” na pari iz riža in stročnic) in vada (ocvrti krofki iz leče) so skoraj vedno brez mesa.
• Kosilo na bananinem listu (veg meals) – Na jugu pogosto postrežejo riž z različnimi zelenjavnimi jedmi, sambarjem, rasamom, chutneyji, jogurtom in včasih sladico na bananinem listu. V mnogih lokalnih restavracijah je to preprosto označeno kot “meals” ali “veg meals”, priloge pa vam med obrokom sproti dolivajo.
• Ulični prigrizki (chaat, samosa, pakora) – Chaat je skupno ime za jedi, kot so koščki krompirja, čičerika, hrustljavi lističi, jogurt in omake v eni skledi. Samosa je trikotno testo, polnjeno z začinjenim krompirjem in grahom, pakore pa so koščki zelenjave v testu iz čičerikine moke, ocvrti do hrustljave skorje.
• Kruh (čapati, naan, poori, paratha) – Čapati (tanka ploščata pogača brez kvasa) je vsakdanji kruh v mnogih delih Indije. Naan pečejo v pečeh tandoor, poori je ocvrt “napihnjen” kruh, paratha pa bolj nasiten kruh, ki ga pogosto namažejo z gheejem ali napolnijo, na primer s krompirjem.
• Sladice – Gulab jamun (majhne ocvrte kroglice iz mlečnega testa v sladkem sirupu), jalebi (spirale iz testa v sirupu), riž na mleku (kheer, payasam) in različne vrste halwe so pogoste sladice ob praznikih in po večjih obrokih.
• Pijače – Masala chai je močan čaj z mlekom in začimbami, ki ga pijejo čez dan na stojnicah in v hišah. Lassi je napitek iz jogurta (sladek, slan ali z mangom), na jugu je razširjena tudi močna filtrirana kava, skoraj povsod pa prodajajo cele kokosove orehe, ki jih odprejo kar pred vami in iz njih spijete kokosovo vodo ter preproste limonade z vodo ali sodavico.

Uradna valuta Indije je indijska rupija (INR). V obtoku so večinoma bankovci po 10, 20, 50, 100, 200, 500 in 2.000 rupij ter manjši kovanci. Tečaj se spreminja, zato je pred potovanjem in ob menjavi najbolje preveriti aktualno razmerje evro–rupija pri banki, menjalnici ali v aplikaciji za tečaje.

Evre lahko menjate v bankah, uradnih menjalnicah in na letališčih v večjih mestih. V hotelih sicer pogosto menjajo gotovino, a tečaj tam običajno ni najbolj ugoden. Potrdila o menjavi je smiselno shraniti, če bi ob odhodu želeli kaj rupij zamenjati nazaj v evre.

Bankomati so pogosti v večjih mestih in turističnih krajih, na podeželju in v manjših krajih pa jih je lahko manj ali jih sploh ni. Pri dvigu gotovine z mednarodnimi karticami skoraj vedno zaračunajo lokalno provizijo, dodatno pa lahko strošek zaračuna še vaša banka doma.

Pri kartičnem plačilu je priporočljivo izbrati bremenitev v lokalni valuti (INR), ne v evrih, saj so preračuni v tuji valuti navadno manj ugodni. Plačevanje s karticami dobro deluje v boljših hotelih, večjih restavracijah, trgovskih centrih in turističnih agencijah. Na tržnicah, pri ulični hrani, v manjših trgovinah in pri rikšah je skoraj vedno potrebna gotovina.

Zelo praktično je imeti pri sebi več manjših bankovcev (50, 100, 200 rupij), saj za večje zneske ne povsod zlahka vrnejo drobiža.

Napitnine niso obvezne, so pa v turizmu precej običajne. V restavracijah, kjer postrežnina ni vključena, se račun pogosto zaokroži navzgor ali doda približno 5–10 %. Portirjem v hotelih, voznikom in lokalnim vodnikom se pusti manjši znesek glede na trajanje in kakovost storitve. V zelo preprostih lokalih in na stojnicah napitnin večinoma ne pričakujejo.

Za državljane Republike Slovenije je za vstop v Indijo obvezen vizum, tudi za turistična potovanja. Vizuma ni mogoče urediti ob prihodu na letališče, zato ga je treba urediti pred potovanjem. Za klasična turistična potovanja je najpogostejša rešitev elektronski vizum (e-Visa), ki ga uredite prek uradne spletne strani indijskih oblasti. Pri vlogi običajno izpolnite obrazec, naložite fotografijo, kopijo potnega lista in navedete osnovne podatke o potovanju (datum prihoda, prvo prenočišče ipd.). Po odobritvi prejmete potrdilo, ki ga natisnete in vzamete s seboj ter ga skupaj s potnim listom pokažete ob prihodu.

Pogoji glede trajanja vizuma, števila vstopov in višine pristojbin se občasno spreminjajo, zato je pred potovanjem smiselno preveriti aktualne informacije pri indijskem veleposlaništvu ali na uradni e-Visa strani. Potni list mora biti ob vstopu v Indijo veljaven še vsaj šest mesecev po predvidenem odhodu in imeti dovolj praznih strani za žige.

Pred potovanjem v Indijo je dobro pri domačem operaterju preveriti cene klicev in prenosa podatkov. Najenostavnejša rešitev je lokalna SIM ali eSIM kartica. Večji operaterji (npr. Jio, Airtel, Vi) imajo turistične pakete z določenim obsegom podatkov in nekaj minut pogovorov za omejeno število dni. Kartico je najlažje kupiti v prodajalnah mobilne telefonije v mestih ali na večjih letališčih; za registracijo praviloma potrebujejo potni list, včasih tudi fotografijo. Wi-Fi je na voljo v večini boljših hotelov, v številnih penzionih, kavarnah in restavracijah, včasih brezplačno, drugje z geslom ali doplačilom.

V Indiji uporabljajo napetost približno 230 V in frekvenco 50 Hz, kar ustreza večini sodobnih evropskih naprav (polnilci za telefone, prenosniki, fotoaparati …), zato napetostni pretvornik praviloma ni potreben. Vtičnice so najpogosteje tipa D (trije okrogli zatiči v trikotniku) ali novejši univerzalni tipi. Slovenski vtikači v tip D običajno ne pašejo dobro (oz. le tisti tanki za polnilce, pa še to ni nujno), zato je najbolje imeti s seboj univerzalni adapter, še posebej, če boste menjali več krajev ali tipov namestitev.

Za vstop v Indijo za potnike iz Evrope običajno niso zahtevana posebna obvezna cepljenja, razen če prihajate iz držav z rumeno mrzlico. Kljub temu zdravniki pogosto priporočajo, da so osnovna cepljenja (tetanus, davica, oslovski kašelj, ošpice, mumps, rdečke) urejena.

Voda in hrana
Voda iz pipe v Indiji praviloma ni primerna za pitje. Priporočljiva je ustekleničena voda, zaprta pijača ali filtrirana voda iz preverjenih virov. Ulična hrana je del izkušnje, vendar je smiselno izbrati stojnice, kjer se hrana pripravlja sproti in kjer je vidno več lokalnih gostov.

Zdravstvene storitve in zavarovanje
V velikih mestih, kot so Delhi, Mumbaj in Bangalore, so zasebne klinike in bolnišnice na solidni ali zelo dobri ravni. V manjših mestih in na podeželju je dostop do zdravnika ali boljše opreme lahko omejen. Zelo priporočljivo je zavarovanje z asistenco v tujini, ki krije zdravljenje in po potrebi tudi prevoz domov. Priporočljivo je imeti s seboj zdravila, ki jih že poznate, proti driski ali zaprtju, tablete proti bolečinam.

Splošni nasveti
Dobro je piti dovolj tekočine, zlasti v vročini, se izogibati močnemu soncu sredi dneva, uporabljati kremo z zaščitnim faktorjem in upoštevati osnovna higienska pravila (redno umivanje rok).