Japonska

Gora Fudži in okolica
Gore Fudži se ni treba lotiti z vzponom na vrh. Veliko obiskovalcev si izbere prenočevanje ob jezerih pod goro ali v Hakoneju, sprehod ob vodi, kratko vožnjo z ladjico ali gondolo ter razgled na vrh, če je vreme jasno.

Gradovi in samurajske četrti
Obisk fevdalnih gradov, kot je Himeji ali Matsumoto, pokaže, kako so nekoč živeli vladarji (daimyo) in njihovi vojaki. Gradovi s stolpi, ozkimi stopnišči in razglednimi ploščadmi so bili politična in vojaška središča, kjer so imeli sedež fevdalni gospodje in njihova samurajska spremstva.V mestih, kot je Kanazawa, je ohranjen predel Nagamachi, kjer so nekoč živeli samuraji v nizkih lesenih hišah ob ozkih ulicah z zidovi iz zemlje in kamna.

Gejše in četrti čajnih hiš
V Kjotu (četrti Gion in Pontocho) ali Kanazawi (Higashi Chaya) se zvečer, prižgejo lanterne, iz čajnih hiš se slišijo glasovi, po kamnitih ulicah pa hitijo gejše in vajenke v kimonih.

Noč v ryokanu in topli vrelci
Tradicionalno gostišče z ležišči na tatamiju, čajem v sobi in večerjo z več manjšimi jedmi je zelo značilna japonska izkušnja. Kopanje v naravno ogreti vodi iz vročih vrelcev (onsen) v skupnih ali manjših kopelih lepo zaokroži dan.

Vrtovi in čaj
Vrtovi pri templjih v Kjotu ali Kanazawi so premišljeno urejeni: voda, skale, pesek, mah in nekaj dreves. Kratek postanek v čajni hiši ali preprost čajni obred pokaže, kako veliko pozornosti namenijo miru in podrobnostim.

Hrana: od tržnic do ramen bara
Japonska kuhinja ni le suši. Ramen, yakitori, okonomiyaki, pripravljene “bento škatle” na železniških postajah (razdeljeni obroki v škatli z rižem, mesom ali ribo in prilogami) ter majhni bari z nekaj sedeži ob šanku so del vsakdana. Na potovanju se da zelo preprosto jesti, dobro in poceni.

Pop kultura, igre, karaoke in pachinko
V Tokiu in večjih mestih so veliki igralni saloni z video igrami, trgovine s stripi (manga) in risankami oziroma animacijami (anime) ter četrti, kot sta Akihabara ali Harajuku. Večeri so pogosto povezani s karaoke lokali in za radovedne tudi s kratkim obiskom dvorane s pachinko avtomati. To so igralni aparati z kovinskimi kroglicami, nekakšna japonska različica iger na srečo.

Potovanje z vlaki
Vožnja s hitrim vlakom šinkansen med Tokiem, Kjotom, Hirošimo ali severom države je zelo udobna in natančna. Na mizici je bento škatla z obrokom, skozi okno pa se ob dobrem vremenu pokaže tudi Fudži. Lokalni vlaki dopolnijo pot, ko se podate v manjša mesta ali na podeželje.

Prve stalne prestolnice so nastale v Nari in kasneje v Kjotu, kjer so se razvili dvorna kultura, pisava in veliki templji. Budizem je prišel iz Kitajske in Koreje, domača šintoistična svetišča pa so ostala povezana z naravo, letnimi časi in cesarsko družino. Nara in Kjoto sta zato še danes kraja, kjer obiskovalec najlažje “v živo” vidi starejša obdobja japonske zgodovine.

Dolga stoletja je imela glavno besedo vojaška oblast s šoguni in fevdalnimi gospodi (daimyo), cesar pa je imel predvsem simbolno vlogo. Iz tega časa izvirajo gradovi, samuraji in stroga pravila lojalnosti. V 19. stoletju se je Japonska hitro odprla svetu, ukinila šogunat, prestolnico preselila v Tokio in v nekaj desetletjih postala moderna industrijska država. Po drugi svetovni vojni so sledila obdobja hitre obnove, gospodarske rasti in širjenja velikih mest, kakršna poznamo danes.

Zen budizem je močno vplival na način razmišljanja in estetiko. Zenovski vrtovi, čajni obred, poudarek na preprostih materialih in praznem prostoru niso le “lep dekor”, ampak način, kako se gleda na red, tišino in koncentracijo. To se pozna od templjev v Kjotu do oblikovanja sodobnih kavarn in hotelov.

Sodobna kultura je zelo razvejana. V literaturi je najbolj znan Haruki Murakami; v slovenščino je prevedenih več njegovih del (med drugim Kronika ptiča navijalca, Norveški gozd, Kafka na obali in trilogija 1Q84). Ob njem so v slovenščino prevedeni tudi Yasunari Kawabata (npr. Snežna dežela, Jezero), Jukio Mišima (Izpovedi maske, Prepovedane barve) ter Banana Yoshimoto (Kuhinja), zato se lahko na Japonsko “pripravimo” tudi s knjigami teh avtorjev. V filmu se pogosto omenjata Akira Kurosawa ter animirani filmi studia Ghibli in Hayaa Miyazakija, nagrajeni tudi z oskarjem. V jazzu sta znani imeni pianistka Hiromi Uehara in saksofonist Sadao Watanabe; v Tokiu in večjih mestih je veliko majhnih jazz klubov z večernimi nastopi.

V vsakdanjem življenju so pomembni vljudnost, točnost in spoštovanje prostora drugih: čakanje v vrsti, sezuvanje čevljev, tišina na vlakih, sklanjanje namesto rokovanja. Veliko je vezano na letne čase – od češnjevih cvetov spomladi do jesenskih barv in lokalnih festivalov. Za obiskovalca to pomeni, da za templji, neonskimi četrtmi in vlaki stoji precej jasen, a nevsiljiv sistem pravil, ki ga je dobro vsaj približno poznati.

Japonska je eden tistih krajev, kjer lahko zelo dobro jeste tudi brez dragih restavracij. Zaradi šibkejšega jena so obroki za evropskega obiskovalca zadnja leta relativno poceni: skleda ramena, preprost dnevni meni ali bento pogosto stanejo manj kot primerljiv obrok v večjih evropskih mestih. Najlažje se je prehranjevati tam, kjer jedo domačini – v manjši restavraciji pri postaji, v lokalnem baru z nekaj sedeži ali na tržnici.

Značilne jedi in obroki:

• Ramen – velika skleda juhe z rezanci, mesom ali jajcem in zelenjavo, hitro in nasitno kosilo ali večerja.
• Suši in sašimi – suši v obliki nigiri, maki zavitkov ali setov, sašimi kot tanke rezine surove ribe.
• Tempura – ocvrte ribe, kozice in zelenjava v lahkem testu, pogosto postrežene z rižem in omako.
• Yakitori – piščančja nabodala z žara, postrežena v majhnih barih, pogosto ob pijači po službi.
• Okonomiyaki – nekakšna “palačinka” iz testa, zelja in dodatkov (meso, morski sadeži), posebej znana v Osaki in Hirošimi.
• Tonkatsu – ocvrta svinjska rezina v hrustljavi skorjici, običajno z rižem, zeljem in omako.
• Bento – pakiran obrok v razdeljenem pladnju ali embalaži z rižem, mesom ali ribo in prilogami, zelo priročen za na vlak ali izlet.
• Udon in soba – debelejše pšenične (udon) ali tanke ajdove rezance (soba) postrežejo v juhi ali hladne z omako.
• Japonski kari – gost kari z rižem, pogosto z dodatkom ocvrtega mesa, enostavna in priljubljena “comfort” hrana.

Za pijačo so skoraj povsod na voljo zeleni čaj, voda, brezalkoholne pijače iz avtomatov, pivo ter japonsko riževo vino sake. Voda iz pipe je praviloma pitna, zato z njo običajno ni posebnih težav, razen če lokalno ne svetujejo drugače.

Uradna valuta je japonski jen (JPY). Gotovina je na Japonskem še vedno pomembna, zato je dobro imeti pri sebi manjše in srednje bankovce za obroke v preprostih restavracijah, nakupe na tržnicah, vstopnine za manjša svetišča ter avtomate s pijačo in prigrizki. V hotelih, večjih trgovinah in na večjih železniških postajah običajno brez težav plačate s kartico.
Bankomati so v večjih mestih skoraj na vsakem koraku (na poštah, v verigah trgovin 7-Eleven, Lawson …), Denar lahko menjate v bankah, na letališčih in v nekaterih hotelih.

Slovenski državljani za turistična in kratka poslovna potovanja na Japonsko vizuma ne potrebujejo. V državo lahko vstopite brez vizuma za bivanje do 90 dni v obdobju 180 dni. Ob prihodu morate imeti veljaven potni list (priporočljivo, da velja še vsaj šest mesecev po koncu potovanja).

Pred potovanjem se splača pri svojem operaterju preveriti, ali imajo poseben paket za Japonsko. Če je drag ali ga ni, je v praksi najlažje vzeti lokalno SIM ali eSIM kartico samo za podatke.

Predplačniške SIM/eSIM kartice za turiste prodajajo na letališčih, večjih železniških postajah in v trgovinah z elektroniko. Ob nakupu fizične kartice običajno pokažete potni list, potem pa izberete paket z določeno količino podatkov za nekaj dni ali tednov. Mobilni signal in mobilni internet sta v mestih in ob glavnih prometnicah praviloma zelo dobra (4G, pogosto tudi 5G), na bolj odročnih območjih in v gorah je signal šibkejši ali ga ni.

Wi-Fi je na voljo v večini hotelov, v številnih kavarnah, nekaterih vlakih in na postajah. Za stike z domačimi večina potnikov uporablja aplikacije, kot so WhatsApp, Viber ali podobne, saj so klici prek interneta bistveno cenejši kot klasični mednarodni klici.

Na Japonskem je napetost približno 100 V, frekvenca pa 50 ali 60 Hz (odvisno od regije). Večina sodobnih polnilcev za telefone, fotoaparate in prenosnike podpira razpon 100–240 V, zato za te naprave običajno ne potrebujete napetostnega pretvornika,

Vtičnice so japonsko/ameriškega tipa – dve ploščati vzporedni lopatici (tip A), včasih z dodatnim okroglim pinom za ozemljitev (tip B). Slovenski vtikači v te vtičnice ne pašejo, zato je adapter obvezen; najbolj praktičen je univerzalni potovalni adapter.

Za obisk Japonske ni posebnih obveznih cepljenj za potnike iz Evrope. Zdravstvene storitve so na Japonskem kakovostne, a lahko tudi zelo  drage. Zelo priporočljivo je imeti sklenjeno zdravstveno zavarovanje z asistenco v tujini, ki krije nujno zdravljenje in morebiten prevoz domov. Večja mesta imajo dobro opremljene bolnišnice in klinike, v turističnih predelih so pogosto na voljo tudi ambulante z osnovnim znanjem angleščine.